DOS – 2009

O pripravah na DOS-2009 in njen potek (start 7.5.2009)

10.1.2009
Od sredine decembra 2008, ko sem začel voditi preglednico treningov in vadb (prej si za to nisem jemal časa), pa do danes sem opravil 19 treningov in porabil za to 34 ur. Treningi so sicer zaradi dokaj hladnega vremena v tem obdobju krajši od načrtovanih, pa vendar boljši kot nič. Največ tečem, pretežno v hrib. Imel sem dva kolesarska treninga s prijatelji na primorskem.
Pa še ena novost: Ta teden sem pričel delati red tudi na prehrani. Do sedaj temu nisem posvečal kaj dosti pozornosti. Pa mi je uspeh prijatelja Braneta s Herbalife (on je ta korak storil lani pomladi) dal spodbudo. Poleg tega, da je primerno “obtesal” svoje kilograme, je hkrati tudi mnogo pridobil na moči – neverjetno. To me je prepričalo, da sem se odločil tudi jaz za to načrtno uravnovešeno prehranjevanje. Bomo videli kako se bo obneslo…

4.2.2009
Priprave na DOS so v polnem teku. Pri pridobivanju sponzorjev mi pomaga kar nekaj prijateljev, za kar sem jim zelo hvaležen. Tudi pri logistiki lepo napredujemo in bo do štarta vse pripravljeno kot je treba. Mi pa trenutno že drugič to zimo nagaja virusni prehlad, ki se ga nikakor ne morem znebiti. Mogoče je to kazen za mojo nepotrpežljivost, ko se na treninge podajam še napol bolan – kaj pa vem. Sicer pa imam trenutno za seboj 32 treningov, oziroma 59 ur, kolesarski števec pa kaže cca 400km.
Pogled na traso zadnjega kolesarskega treninga.

Herbalife prehranjevalni način pa že kaže nekatere učinke (-4kg, -5% maščob v telesu, ITM pa je padel na 22,8). Prva faza (zmanjšanje telesne teže in maščobnega deleža) je nekako za menoj, v drugem delu pa se bo več delalo na povečanju mišične mase in s tem tudi telesne moči.

15.3.2009
Zima je nepreklicno mimo in v zraku je že čutiti vonj pomladi. To lahko sodim tudi po čedalje več kolesarjih, ki jih srečujem na svojih treningih. Seveda, pri temperaturah pod 10°C, jih ni bilo kaj dosti opaziti. Sem pa nekje v začetku februarja naletel na kolesarja Grega s katerim sva izmenjala besedo-dve. Izkazalo se je da gre prav tako za dosovca. Doma je iz Komende in postala sva prijatelja. Zmenila sva se, da bova ob vikendih opravila nekaj skupnih vzdržljivostnih treningov. Včeraj sva jo tako mahnila na diagolano čez našo kokoško – od Hodoša proti Piranu. Pridružili so se nama še trije prijatelji in ob spremstvu avta smo štartali ob prvem svitu. Zjutraj je bilo komaj 3 nad ničlo, potem pa je čez dan bilo kar prijetno. Večerni mrak nas je ujel v Senožečah po 310 km. Tukaj sva midva z Branetom zaključila, Grega pa je z ostalima dvema nadaljeval v noč proti Izoli, kjer so potem prenočili.

Števec na cestnem kolesu kaže 1300km in 14.000 km višincev. Do štarta DOS-a bom temu dodal še kake dva ali tri tisoč.

31.3.2009
Še dober mesec je do štarta DOS-a, kar pomeni maksimalno še tri tedne priprav – tako kondicijskih kot logističnih. Vreme sicer ni ravno naklonjeno za poštene treninge, ampak kaj hočemo, tudi to je sestavni del tega.

V soboto, 4. aprila se ponovno udeležim koperskega breveta (200 km, od Kopra, skozi notranjost Istre in nazaj). Naslednji vikend, točneje v petek, 10. aprila pa še zadnji obsežnejši trening pred DOS. Dva ali trije se bomo ob spremstvu avta podali na skoraj 500 km krog. Predvidoma ga bomo zaključili prej kot v 24 urah. Seveda bo to nekaka generalka za preizkus forme, kolesarske opreme, ter nenazadnje – prehrane. Reportaža o tem sledi…,

Kje pa smo z Herbalife stylom? Moram kar pohvalit (-8kg, -6% maščob v telesu, ITM 22). Počutje super, v klanec gre, tako v teku kot kolesarjenju,  bistveno lažje. Včerajšnja 1ura 36min za pretečen mali maraton (trening- pa še ta ne na polno) je spodoben čas, glede na to, da tek ni ravno moja disciplina. Sem pa za nežnejši spol zdaj malce preveč koščen, vsaj tako pravijo one (ponavadi tiste, ki jim tehtnica “narobe” kaže). Kaj hočem, za vse tako nikoli ni prav.

še link na predvideno traso ››› generalke

11.4.2009
Kot sem obljubil – reportaža z generalke je tu:

Po malce slabši napovedi na začetku tedna se je za izvedbo tega treninga naredilo super vreme (še sreča, da so tudi vremenarji zmotljivi), začetek torej odličen. Prav tako tudi nadaljevanje, vsaj kar se mene tiče. Naj na kratko opišem dogajanje.

Štartali smo celo štirje, poleg mene še Grega, Štefan in Peter – vsi dosovci. Za logistično spremljavo pa sta bila Jože in Matjaž, ki sta furala dodatno opremljen Modus. Začeli smo v Šenčurju ob 6-ih popoldan. Noč nas je dohitela na Trebeljevem, kjer smo naredili krajši postanek, predvsem zaradi oblačenja, ohladilo se je in čakal nas je spust proti Šmartnem. Na tem in tudi ostalih spustih med nočjo sem vozil prvi saj je skupino štirih na ovinkastih cestah težko dobro “pokrivati” s sojem avtomobilskih luči, edino jaz pa sem imel svetilko-LED Lenser, pravi žaromet med tovrstnimi lampami. Seveda je temu primerno tudi energijsko požrešna in originalno polnjenje 3 x AAA baterije ne zadoščajo za 10 ur dolgo noč pri polni moči. Ker pa sem po poklicu elektrotehnik mi ni bilo težko malce predelati na extra akumulatorsko napajanje.

Noč je minila brez pretresov, le Petru in Gregu sta med vožnjo izpadli svetilki, kar pa ni predstavljalo posebne težave za naprej. Tu pa tam se je čez cesto pognala srna ali zajec. Seveda se je po pričakovanju tudi ohladilo – nekje do +5 proti jutru. Daniti se je začelo, ko smo premagali vzpon na Predmejo, ki sem ga ob dobrem tempu zlahka prevozil. Na spustu proti Godoviču smo imeli (Štefan) edini defekt.

Do Bače pri Modreju se je temperatura dvignila na prijetnejšo raven. Tu smo se tudi poslovili od Petra, ki je odvil v svoj zaključek kroga proti domu v Novi Gorici. Nas pa je čakalo kar nekaj km po Baški grapi in zadnji vzpon – Petrovo brdo. Z Gregom sva ga prevozila brez problemov, Štefanu pa se je poznalo, da je letos manj treniral in je s trudom prispel na vrh. Preostanek do Šenčurja, zadnjih 50 km, smo ob menjavanju v zmernem ritmu zlahka prevozili. Tja smo prispeli ob 13.30, skupno smo torej porabili dobrih 19 ur.

Za konec naj povem, da sem s treningom in doseženim nadvse zadovoljen. Traso sem dokaj lahko prevozil, mnogo lažje kot lani na podobnem treningu. Bolečin v križu skoraj ni, zadnjica pa tudi ni povzročala težav. To me navdaja z velikim optimizmom na prihajajoči DOS-2009.

Še nekaj statistike in fotk: 16ur 20 min, 448 km, 4600 višincev, avg 27,7km/h.

župan Šenčurja Ciril Kozjek, Peter, jaz, Štefan in Jože

predsednik KD Šenčur Ciril Kozjek, Peter, jaz, Štefan in Jože

prvi metri v Šenčurju

prvi metri v Šenčurju

sončni zahod nekje na poti proti dolini Besnice

sončni zahod nekje na poti proti dolini Besnice

Trebeljevo - priprava na dolgo in hladno noč

Trebeljevo - priprava na dolgo in hladno noč

tipičen nočni pogled..., silhuete z odsevniki in tema

tipičen nočni pogled..., silhuete z odsevniki in tema

nočno polnjenje zalog

nočno polnjenje zalog

v gosjem redu v jutranjem hladu po soški dolini

v gosjem redu v jutranjem hladu po soški dolini

Grega in jaz na vzponu proti Petrovem brdu

Grega in jaz na vzponu proti Petrovem brdu

na vrhu Petrovega brda

na vrhu Petrovega brda

po vzponu sledi sinhrono tankanje...

po vzponu sledi sinhrono tankanje...

Kočna in Grintavec v ozadju - znak, da cilj ni več daleč

Kočna in Grintavec v ozadju - znak, da cilj ni več daleč

ultimo kilometro...

ultimo kilometro...

28.4.2009

Start DOS-a je pred vrati. Od petka, 24. aprila pa do 12 maja sem si vzel 9 dni dopusta, da se v miru pripravim in naspim. Seveda bom te dneve porabil tudi za umirjeno kolesarjenje. Zadnji resnejši trening sem opravil prejšnjo soboto, ko sem se udeležil 300 km breveta. Udeležilo se ga je cca 30 kolesarjev z Balohom na čelu. Potrdil sem svojo dobro formo, pa čeprav sem imel pred dnevi tudi kar lepo srečanje z asfaltom (padec na spolzkem krožišču). K sreči sem fasal le odrgnine, spomnil pa sem se kolega, ki je lani padel na istem mestu in bil kar lep čas na bolniški.

No kot pravim, forma je in to me navdaja z optimizmom. Tudi na vseh daljših treningih skoraj ni bilo sledu o lanskoletnih težavah (utesnjenost stopal, bolečine in otrplost križa, težave z zadnjo platjo…), kar pomeni, da bo tega tudi na DOS-u manj, oziroma precej kasneje. Seveda je v igri še vreme. Upam, da so organizatorji tudi letos naročili dobrega. Tudi spremljevalna ekipa je letos boljša, prav tako oprema, ter prehrana. Skratka mi smo pripravljeni in nestrpno čakamo na dan D.

Pa še novica, ki je malce ven iz konteksta DOS-a: Ta vikend me je obiskal Abraham. Sodelavci so mi pripravili kar nekaj pozitivnih presenečenj, tako, da je bilo vzdušje res enkratno – tudi zame, ki nekako ne dam kaj dosti na te stvari. Hvala jim.

Prva skupina na cilju (moja malenkost skrajno desno).

Prva skupina na cilju (moja malenkost skrajno desno

10.5.2009

Dirko sem uspešno in brez nezgod zaključil. Generalno sem pristal na 16. mestu, v kategoriji nad 50 let pa mi je za vsega 8 minut ušla zmaga.

Ko se odpočijem in uredim vse potrebno, ter strnem misli se javim z fotoreportažo.

p.s. Vsem, ki ste držali pesti zame (in tudi vse ostale sotrpine DOS-a) se iskreno zahvaljujem. Najlepša hvala tudi vsem, ki ste izrekli spodbudne besede na mojem blogu.

Uradni rezultati

19.5.2009

DOS 2009

Dogajanje na letošnjem DOS-u je bilo podobno lanskoletnemu. Tudi tokrat se je organizator potrudil in pripravil lepo organizacijo, ki zasluži vse pohvale. Mogoče so malce zamujali pri postavitvi startnega odra in s tem posledično slikanja ekip, vendar pa je to malenkostna napaka.

Pri meni in moji ekipi se je začelo takoj s presenečenjem – in to pozitivnim. Na žrebu sem namreč potegnil startno številko 1, kar je pomenilo vsaj dve prednosti: več medijske pozornosti po eni strani, ter po drugi, da bom lahko sam sebi diktiral tempo, vsaj v prvih 100 km trase.

Moje letošnje priprave, tako kondicijske, kot logistične, so potekale bistveno bolje kot lani. Za dodatek sem si uredil prehrano, hkrati pa se znebil kar nekaj odvečnih kilogramov. To je pripomoglo, da sem s precej večjo lahkoto premagoval klance na treningih, kakor tudi potem na samem DOS-u. Seveda ne velja pozabiti tudi to, da sem vozil boljše in lažje kolo, kateremu sem namestil triatlonski nastavek za krmilo. S tem sem skoraj v celoti izničil bolečine v križu, ki sem jih lani imel ogromno. Prav tako sem imel na razpolago dva para zadosti velikih čevljev. O težavah s premajhnimi čevlji na lanskem DOS-u sem se že razpisal in skorajšnji odstop zaradi tega me je izučil, da te napake letos nisem ponovil. Če zraven dodam še novo kolesarsko konfekcijo in kremo Sixtufit za zadnjico, potem lahko rečem, da sem bil po tej plati ustrezno poskrbljen.

Še nekaj o moji ekipi: letos sem poleg Silvota in Braneta (oba sta me spremljala že lani) v ekipo povabil še Stojana in Markota. Na razpolago smo imeli dva avtomobila, tako, da s prostorom in potrebnim počitkom mene in ekipe ni bilo nobenih problemov. Pa tudi sicer je celotna ekipa delovala izkušeno in uglašeno, fante moram zares pošteno pohvaliti.

Zdaj pa na kratko o sami dirki:

Začel sem s pompom na odru kot prvi tekmovalec. Tempo sem v začetnih kilometrih namenoma »krotil« saj sem imel pred očmi lanskoletno zaletavost, ki se je potem pokazala kot skoraj nepremagljiva stena vzpona na Vršič. Noč nas je dohitela nekje na vzponu proti Kubedu. Bila je prijetno topla, precejšen del trase pa je spremljalo petje ptic in pa ponekod (Črni kal) prav omamen vonj akacij. No, čas na prvi kontroli v Šmarju pri Kopru zaradi tega ni bil nič slabši. To mi je dalo vedeti, da sem res v dobri formi.

Nadaljeval sem v enakem ritmu in kmalu je bil za menoj tudi vzpon na Predmejo. Do tu je me je iz ozadja prehitel le eden, na samem vzponu pa se je pojavil eden od avtov iz Balohovega spremstva . To je nekako potrjevalo moje kalkulacije, kje me bo dohitela konjenica (beri: Baloh, Robič, Strasser, …), ki so se pognali s starta slabi dve uri za menoj. Prvi je švignil mimo Jure, ko sem se ravno preoblačil na vrhu Predmeje, torej je v tem delu že prevzel vodstvo, ki ga potem seveda ni več spustil iz rok.

Sledila je moja vožnja po dolini reke Soče, kjer sem dočakal dan. Vzpon na Vršič ni bil težaven. Po kratkem premoru in slikanju med stenami snega sem si nadel anorak in po pameti odpeljal proti dolini. Pri Leku (Kranjska gora) sem si privoščil 15 min. odmor za masažo nog, predvsem stopal in prvo preoblačenje v sveže cunje.

Na cesti pod Dobrčo me je pričakal prvi znani obraz. Bila je prijateljica Lili. V nadaljevanju sem potem srečal kar nekaj znancev, z nekaterimi se spregovoril besedo ali dve, pri drugih pa le odmahnil v pozdrav. Ta domači in vrsta drugih prijateljev me je pričakala na dogovorjenem mestu v bližini Velesovega. Privoščil sem si 5 minutni postanek in že smo šli naprej. Do vrha Črnivca me je spremljalo nekaj prijateljev, ki pa sem jih moral puščati za seboj zaradi strogih pravil DOS-a. Tu sem prvič zaužil konkretno hrano v obliki testenin, prav prileglo se je.

Kilometri so se pridno obračali in kmalu sem prešel točko lanskoletnega spanja, Radmirja. Odločil sem se, da bo tokrat prvič spal šele v Kamnici pri Mariboru. Tja smo prispeli ob 11 uri zvečer. Sledil je 45 minutni spanec potem pa v boj z strmimi špicami klancev, ki so pomenili nekakšno obvoznico zaradi del na cesti. Proti jutru sem zaradi pomanjkanja spanja vseeno zapadel v krizo in začel vijugati po ravni cesti. Telo zahtevalo dodaten počitek. Petnajst minut »power sleep-a« je zadevo postavilo zopet na pravi tir in je zadostovalo vse do cilja.

Psiha in telo sta bolj ali manj lepo sodelovala skozi celotno traso. Malce me je le zaskrbelo nekako 300 km pred ciljem, ko me je kako uro nekaj špikalo v levem kolenu. Hvala bogu je prav tako hitro izginilo kot se je pojavilo. Še največ težav sem imel z pekočimi podplati, ampak to se je dalo prenašati.

Vseskozi sem spremljal tudi položaj mojih konkurentov. Poleg krepkega izboljšanja lanskoletnega časa sem namreč računal na prva tri mesta v kategoriji nad 50 let. Že v prvi polovici me je prehitel avstrijec Vonbank in sicer za dobro uro. To prednost je obdržal vse do Nove vasi, 35 km do cilja. Tam so mi iz spremstva sporočili, da se je na tej kontrolni postaji vpisal le 8 minut pred menoj – očitno je pred tem napravil približno uro dolg postanek. To je, računajoč 14 minutni start za menoj, pomenilo skupno še 22 minut prednosti. Imel sem še dovolj moči zato sem se podal v lov. Ujel in prehitel sem ga nekako 3 km pred zadnjim vzponom čez Kačje ride. Vseskozi je letelo do dile, tudi v zadnji klanec ni šlo pod 25 km/h. Na cilju je ekipa merila zaostanek avstrijca, ki pa ni bil zadosten. Zmagal je s prednostjo 8 minut. Vseeno, vredno se je bilo potruditi. Škoda le v toliko, da mi je v zraku obstalo vprašanje – ali bi ob pravočasni informaciji, da avstrijec spi, lahko tudi zmagal v tej kategoriji.

S časom 54 h, 33 min in drugim mestom sem tako izpolnil svoja pričakovanja, kakor tudi poplačal trud vloženega dela celotne ekipe.

p.s.

Na cilju me je pričakala žena Nada s prijateljico Valerijo, ki sta mi (nam) pripravili lepo presenečenje – torto s podobo slike mojega starta na njej in govejo juho, ki sem jo že skoraj sanjal zadnje kilometre.

Podelitve se nisem imel namena udeležiti saj je bila topla domača postelja vse preveč mamljiva. Lep pokal v obliki kolesarja in nekaj praktičnih nagrad v vrečki mi je naslednji dan prinesel prijatelj Grega, ki je prav tako z odliko končal letošnji, zanj prvi, DOS.

Žal pa se to ni izšlo mojemu klubskemu kolegu Štefanu, kakor tudi 20 drugim ne. Dirka okoli Slovenije vsekakor ni lahka in zahteva dobro pripravljenost in tudi nekaj sreče. Meni se je letos vse nekako dobro sešlo, kako bo pa naprej, pa drugič…

———————————————————————————-

Še nekaj utrinkov z dirke. VIDEO SLIDESHOW

  • Share/Bookmark

4 odgovorov na “DOS – 2009”

  1. Andrej Pravi:

    Srečno na pripravah in naSnidenje v Postojni v mesecu ljubezni in mladosti…

    Andrej Berginc
    DOS Extreme

  2. janez rogelj Pravi:

    Janez kot vidim vas je nekaj že štartalo. Ti vidim da si vodilni saj si štartal prvi. Želim ti veliko dobrega počutja in srečno do cilja nazaj v Postojni: Nekaj minut pred štartom sem te hotel poklicati pa kot začarano nisem našel tvoje številke mobitela. Srečno tebi tvojim sotekmovalcem in tudi vsem trem dekletom kakor tudi tvoji spremljevalni ekipi!!!

    Srečno!!!!!!!!!!

  3. janez rogelj Pravi:

    Janez
    Vidim da zelo dobro napreduješ. Spremljam vse ki tekmujete in vam moram izreči vso pohvalo. Mene že ob sami mislil na tako dolgo turo v enem kosu kar zmrazi. Verjetno bi jaz imel kar malo težav če bi to moral prevoziti z avtom kaj šele z kolesom. To prevoziti z kolesom Vas je sposobnih res samo peščica!
    Čestitke tako tebi kokor tudi vsem udeležencem. Dekletom pa še sploh vsa čast!
    S R E Č N O DO POSTOJNE!

  4. Mirko ZVER Pravi:

    Janez, lepo pozdravljen in vse čestitke za dosežek! Meni se ni izšlo, zaradi bolezni, sem pa toliko bolj vesel vseh ostalih, ki ste svoje cilje izpolnili! Upam, da bodo še priložnosti… Tako zame, kot zate in druge, saj nam izzivov ne manjka! Čestitke tudi vsem v tvoji ekipi, ki so najbrž vzorno skrbeli zate!