DOS – 2008

Moj prvi DOS …

Oglej si fotoslide moje prve udeležbe —> DOS 2008

Ko sem pred dobrimi petnajstimi leti začel z rekreativnim kolesarjenjem, si nisem predstavljal, da me bo ta zvrst rekreacije tako »zasužnjila« in spremljala vse do danes, nič pa tudi ne kaže, da kaj popušča. Spominjam se zanosa in zadovoljstva, ko sem takrat prvič prevozil krog čez Lučine. Opravljenih 90km z rogovim Senior kolesom na 10 prestav je bila zame fantastična razdalja za katero sem porabil skoraj cel dan.

Potem je šlo skokovito navzgor. Nabavil sem si prvo cestno specialko, opustil razvado kajenja in se čedalje več posvetil rekreaciji – predvsem kolesarjenju. Ob koncu prve resne sezone sem imel za seboj že 3000 prevoženih kilometrov. Kmalu sem se začel udeleževati raznih tekmovalnih in ne-tekmovalnih vzponov ter maratonov in preko tega spoznal tudi kopico prijateljev in lep del Slovenije. In tako to poteka že leto za letom, vsakič pa poskušam temu dodati nov izziv. Lani sem na ta način z gorskim kolesom prevozil celotno traso Loške kolesarske transverzale (LKT) v manj kot enem dnevu.

Pa ti duša nikoli ne da miru in v začetku letošnjega leta je padla odločitev – grem na DOS. Zbral sem minimalno ekipo in pridobil nekaj sponzorjev. Udeležba na taki preizkušnji namreč ni ne enostavna, ne poceni. Treninge sem priredil specifičnosti, ki jih zahteva DOS, torej premagati velike razdalje. Vendar se je letošnjo pomlad vreme kar zarotilo proti temu, tako, da sem z 4500 km pred startom DOS-a krepko zaostajal za planiranim.

Še zadnje priprave in prišel je dan D. Z Silvom (moj vodja ekipe) sva se v sredo, dan pred dirko, odpeljala v Postojno kjer je bila popoldan konferenca za udeležence in zvečer še žrebanje štartnih številk in večerja. Z preostalim delom ekipe (Brane in Drago) smo bili domenjeni, da pride v Postojno naslednji dan popoldan. Po prespani noči v Šport hotelu je sledil dopoldanski pregled vozil in koles udeležencev. Popoldanski čas je vsakdo prebil po svoje – jaz z poležavanjem pred hotelom Šport in opazovanjem organizatorjev, ki so vneto pripravljali štartni oder. Pozno popoldan je bilo treba opraviti še slikanje ekip, bilo jih je 51, ob mraku pa so se prvi tekmovalci že morali pripraviti za glavno dejanje.

Pričelo se je ob 21 uri. Sam sem imel start ob 22.10, zato sem si imel čas pogledati starte prvih nekaj tekmovalcev. Organizator je vsakemu namenil 2 minuti »slave«, ki jih je bil deležen na svečanem odru, obsijanem z reflektorji in pod njim množico navijaške publike. Zares enkratno doživetje, počutil sem se kot pravi profi na dirki Tour de France. S tem zanosom sem se pognal s startne rampe. Vzklike navijačev sem kmalu pustil za seboj in nastopila je tema ter šumenje vetra okoli ušes. Zdaj gre pa zares, sem si rekel in začel mleti kilometre po trasi.

Prva noč je bila sorazmerno topla, k temu pa so pripomogli še številni navijači, ki so vztrajno bodrili mimoidoče še pozno v noč. Tudi tekmovalci smo se nekako polovili in zbrali v manjše gruče, kakor, da bi na ta način hoteli uživati v druženju še zadnje ure. Imel sem občutek, da mi leti, kar je pokazal tudi števec povprečne hitrosti. Ta je bil po prvi kontrolni točki 30km/h, kar je za zelo razgibano traso v tem delu veliko. Podobno je potekalo tudi čez Črni kal proti Novi gorici, kjer smo v zgodnjih jutranjih urah dosegli drugo kontrolno točko in trenutno zasedali zavidljivo 10. mesto.

Tudi vzpon na Predmejo in nadaljevanje proti Godoviču, ter Idriji je bilo brez posebnosti. Potem pa je prišlo do prve napake. Malo pred odcepom za Cerkno se je namreč spremljevalno vozilo ustavilo (klic narave), jaz pa sem medtem enakomerno nadaljeval po znani cesti naprej. Prvih nekaj minut osamljene vožnje si nisem belil glave, vendar pa me je potem začelo čedalje bolj skrbeti kje za boga je moje spremstvo. Minila je cela ura preden smo se spet dobili, skrajni čas, saj sem bil že lep čas brez pijače, po glavi pa se mi je že pletel črn scenarij -  ali bom moral odstopiti zaradi težav spremstva. No, ni bilo tako hudo. Razlagali so mi, da so me iskali po trasi naprej, ker pa me na določeni razdalji niso dohiteli, so se odpravili nazaj in zavili proti Cerknem, do prve ride. Zmotno so namreč prišli na idejo, da sem mogoče pomotoma skrenil s smeri. Seveda sem malce jezen povedal, da traso že preko maratona Franja dobro poznam in menda ne zgledam že sedaj čisto fuč, da bi storil tako napako. Kakorkoli že, zgubo časa nismo utrpeli in kmalu smo prispeli do tretje kontrole. Sledil je vzpon na Vršič, ki pa sem ga speljal z veliko muke – plačilo za prehiter začetek. Poleg tega pa bi si moral pred klancem privoščiti kak energetski gel in strmina potem ne bi bila tako huda. Spust z Vršiča je bil mučen, saj so tresljaji kock že nakazovali kasnejšo resno težavo s stopali.

V Mojstrani so nas na dogovorjenem mestu pričakali moja in Branetova žena. Ob goveji župci in testeninah smo si privoščili polurni postanek. Z njima in še nekaterimi navijači smo se ponovno srečali še na Trati pri Šenčurju, kjer smo se založili z dodatnimi energetskimi ploščicami in hitro nadaljevali naprej. V strm klanec proti Šentjurski gori nas je že ujel mrak. Kmalu je sledil tudi nočni vzpon na Črnivec. Tam sem ob bežnem pozdravu nasproti vozečega avta prepoznal Uršičevo Vido (ne vem pa če je ona spoznala mene?). Ob vzpenjanju sem vseskozi pričakoval, da bom zagledal utripajoče luči spremljevalnega avtomobila Ajde, za katero sem vedel, da je malce pred menoj. Res smo jo dohiteli, vendar šele na vrhu. Punca je šla res konstantno dobro (na koncu druga med dekleti in nekaj ur pred menoj v cilju). Sledil je spust in nadaljevanje proti naslednji kontrolni točki v Radmirju (544km), kjer sem imel prvi počitek namenjen spanju. Po uri in pol smo se odpravili naprej. Pot nas je v dokaj hladni noči (tudi le 5°) vodila skozi Velenje, Slovenj Gradec, Dravograd in Radlje ob Dravi. Vmes mi je bilo enkrat dovolj mraza in sem se odločil za nenačrtovan postanek – za pol ure v objem toplega avta. Ker so me že pošteno pestile nekatere tegobe (bolečine v križu in stopala) sem podobnih postankov v nadaljevanju imel vse preveč, zato sem kmalu odmislil željo po dosegu dobrega časa – cilj je preostal le dokončati dirko.

Zgodnje jutranje ure sem prevozil ob Dravi in v družbi sotrpina Kerekesa iz Slovaške. Z njim smo se še večkrat srečali, ko smo obdelavali »kurjo glavo« Slovenije. Ta del se mi je zdel eden najlepših, kar jih premore naša deželica. Pa vendar to ni moglo odtehtati čedalje bolj neznosne bolečine v prstih stopal. Po kontrolni točki v Moravskih toplicah (785km) smo opravili postanek, pojedli pico v bližnji gostilni in se nato odpravili na enourni počitek. Kraj, ki smo si ga izbrali za ta namen je bil neposredno ob odcepu ceste, ki smo ga kot nalašč ob nadaljevanju spregledali in se odpeljali najmanj 10 km v napačno smer. To nas je stalo skoraj dodatne ure. Takrat sem si dal tudi izrezati sprednji del čevljev in tako odpraviti nevzdržne bolečine v prstih – kako je odleglo, ne moreš verjeti.

Kaj se je še dogajalo zadnjih 400km? Spanja nisem več privoščil, imeli pa smo še nekaj krajših premorov, ki smo jih porabili za masažo mojega križa (Branko to res obvlada), preoblačenje in mazanje zadnje plati. Bolečine v križu so bile moteče vendar pa stabilne in niso naraščale, tako, da se je to dalo preživet. Bolj pa je postalo zoprno z zadnjo platjo. Pomagal sem si na ta način da sem za nekaj centimetrov zamaknil sedež.

Omenim naj še nekaj dogodkov, ki so mi ostali v lepem spominu. Eden od teh je, ko smo sredi noči na enem od spustov za trenutek v soju avtomobilskih luči zagledali v visoki travi ob cesti glavo človeka. Ustavili smo, saj nismo vedeli kaj je z njim in ga kar tako pustiti tam ležati. No, pa ni bilo nič narobe, le nasut je bil ko kamela. Uspel je izustiti, da je iz Senovega, ker pa ta noč ni bila tako hladna, smo ga pustili naj v miru počiva še naprej.

Drug dogodek je pozdrav fanta, ki je menda vztrajno pozdravljal tekmovalce in vsakega s kolesom pospremil nekaj sto metrov. Nas je dočakal okoli polnoči, navdušenec, ki ti da spodbude, ni kaj.

Najbolj pa mi je bilo prijetno ob pozdravih »dajmo Janez«, ki sem jih doživel nekajkrat ob poti, podnevi in ponoči, tudi v krajih bogu za hrbtom. To so bili navdušenci, ki so vse skupaj vneto spremljali tudi preko interneta (zasluga organizatorja, ki je pripravil GPS sledenje).

Seveda pa ne smem pozabiti posebej zame pripravljenega presenečenja. Ko smo se ponoči bližali Rogaški slatini sem opazil v oddaljenosti pravi ognjemet. Nekdo nekaj praznuje ali kaj podobnega, sem si rekel. V mestu smo se ustavili pred neko kavarno, kjer nas je pričakal skupni znanec iz Škofje Loke in njegovo dekle domačinka. V naročju je držala še tretjega člana – maskoto bambija (sem član ŠD Bam.bi). Posedli smo se in ob kapučinu ter cocacoli izrekli par besed, nato pa pozdrav in naprej v noč.

Na prelaz Vahta smo se vzpenjali že ob jutranjem soncu, moči pa sem imel še dovolj, zato mi je bil vzpon prijeten kakor je tudi pokrajina v tem koncu. Tudi vzpon na Stari trg in kasneje na Bloško polico sem opravil brez problemov. Seveda me je vseskozi proti cilju mučila zadnjica, zaradi česar nisem mogel nemoteno vrteti pedal, ampak to sem pač moral vzeti v zakup.

Končno pa je prišel na vrsto še zadnji klanec – Kačje ride. Kar pošteno sem se zagnal vanj saj ni tako dolg, pa tudi do cilja je vsega skupaj le še nekaj kilometrov. Na eni od zadnji serpentin je na bregu stala gruča navijačev, ki pa niso dajali znakov, da so me opazili. Imel sem namreč mnogo premalo konjev pod nogami, oni pa so bili iz popolnoma druge branže – motoristični navdušenci. Ni problema, situacijo je popravil organizator, ki me je zadnje kilometre do cilja pospremil z avtom in v slogu zmagovalca. Prav tak je bil potem tudi prejem na odru za zmagovalce, slikanje in prisrčne čestitke članov organizacijskega odbora. Tako je bil sprejet vsak, ne glede na dosežen čas. Sledilo je še odpiranje in tuširanje z šampanjcem, za katerega je poskrbela moja žena, ki me je seveda skupaj s sinom prišla na cilj.

Kaj naj rečem na koncu?

Konec dober – vse dobro. Projekt je bil izpeljan. S pomočjo sponzorjev, dobrega vremena, gostoljubnosti in prisrčnosti organizatorja, prelepe Slovenije, potrpežljive spremljevalne ekipe, ter moje trme, smo premagali skoraj 1200km. Planiran čas sicer ni bil dosežen, kar je za prvič tudi razumljivo. Trasa je težka in odstopov je bilo kar nekaj, zato je vsekakor podvig že, da prideš v regularnem času v cilj. In je tudi izkušnja za vnaprej, da se znaš bolje spoprijeti s to nalogo. Teden dni je od prihoda na cilj, z mislimi pa sem že na DOS 2009…

Pirnar Janez – Ivo

  • Share/Bookmark

En odgovor na “DOS – 2008”

  1. Andrej Pravi:

    Srečno v letu 2009 Janez, Tebi in vsem Tvojim voščim v svojem in imenu
    organizatorja DOS Extreme….se vidimo!

    Andrej Berginc
    DOS Extreme