Moj rekreativni kotiček

V čudovitem, nekoliko prevročem vremenu, se je minulo soboto odvijal vzpon na Nanos, ki je štel za PSLO, kakor tudi državno prvenstvo rekreacije v vzponu.

Tekmo sem vzel kot zadnjo letošnjo, ki mi kaj pomeni in za katero se je vredno potruditi. Vendar pa kljub sorazmerno dobrem doseženem času le povprečna uvrstitev – 8. mesto, oziroma 6. mesto v točkovanju za PSLO.  Res, konkurenca je letos hujša in z mojega gledišča in forme je težko priti na stopničke. Počasi se zato sprašujem ali se bom in kako v prihodnji sezoni lotil teh tekmovanj. Čedalje bolj sem v dvomih, da bi se opredelil za dirkanje s ciljem po doseganju prvih mest – vložek bi bil enostavno prevelik, plačilo pa skromno. Se zna zgoditi, da se bom raje več vozil s prijatelji in za dušo…, bom o tem premišljeval čez zimo.

Do konca tekmovalne sezone sta še dva vzpona, ki se ju bom verjetno udeležil in s tem ohranil mesto med prve tri v skupnem seštevku PSLO v vzponih za leto 2011. Pričel pa bom spet intenzivno trenirati tek, saj me tudi letos ne bo manjkalo na Ljubljanskem maratonu in še kje.

Rezultati Nanos

V lepem vremenu in številčni udeležbi je minil tudi letošnji juriš na Vršič. Forma se mi počasi vrača, vsaj po časovnem zaostanku sodeč. Čeprav sem v kategoriji zasedel “le” 7 mesto, sem zadovoljen – resnici povedano sem pričakoval manj.

Naslednjo soboto je pokalna tekma na Nanos, ki šteje tudi kot letošnje državno prvenstvo v vzponu za rekreativce. Če mi uspe priti med tri bom izpolnil plan.

Rezultati Vršič 2011

Minuli vikend sta bili na sporedu domači dve tekmi – vzpon na Krvavec in cestna dirka v Voklem. Rezultatsko se ne morem pohvaliti. Dve 7 mesti, predvsem pa časovni zaostanek na vzponu kažeta, da se še nisem “pobral” iz slabše forme. Ne vem, mogoče mi manjka motivacije, mogoče je kaj drugega…

Jutri je tradicionalni Juriš na Vršič, spet matr po kockah.

Rezultati Vzpon na Krvavec

Rezultati Pokal Bambi

Dirka po pričakovanju ni prinesla dobrega rezultata. Zakaj? Preprosto zaradi komaj prebolele angine, ki sem jo staknil bog ve zakaj in kje. Pojavila se je čisto nepričakovano in bruhnila na predzadnji dan počitnikovanja ob morju. Pobere ti veliko moči in rabiš kar nekaj tednov, da prideš spet nazaj v formo.

Naslednjo tekmo bom izpustil zaradi vsakoletnega “potepa” po Sloveniji s prijatelji iz KD Šenčur, potem pa sledita domači tekmi – najprej vzpon na Krvavec, naslednji dan pa še cestna dirka v Voklem.

Rezultati

Kronometer, ali bolje vzpon, na Bazo 20 (Kočevski rog) sem peljal prvič. Napovedano je bilo slabo vreme, toda ko sva se z Janezom Debeljakom odpravljala tja je kazalo še slabše. To se je poznalo tudi na precej slabši udeležb,i kot je bila sicer napovedana s predprijavami.

Vseeno pa je prav v času odvijanja dirke dež prenehal. Čeprav sta v moji kategoriji manjkala vsaj dva odlična kolesarja sem kljub temu dosegelj “zgolj” 4. mesto. Samo 19 sekund me je ločilo do zmagovalca moje kategoriji, še mnogo manj do drugega in tretjega, pa vendar – vsaka sekunda šteje in pri kronometru ne veš kje si, dokler ni objavljenih rezultatov.

Rezultati po kategorijah

Tudi na dirko Poljane Stari vrh sva se s klubskim kolegom odpravila od doma s kolesom in s tem opravila obvezno ogrevanje pred tekmo. Vreme je bilo sprva sicer malce “sumljivo”, vendar se je oblačno čedalje bolj trgala in štart dirke je že obsijalo sonce.

Polanci so tudi tokrat z odliko pripravili dirko. Prav tako lahko to rečem tudi zase. Tokrat sem Štefanu “vrnil” za Soriško planino, seveda vse v športnem duhu. Za točkovanje PSLO sem bil tako sicer prvi v kategoriji, vseeno pa sem moral priznati premoč italijanskemu dirkaču (od kod se je vzel, pa prav v moji kategoriji?). S časom, ki se ga nebi sramoval niti naš Bojan Ropret (ga ni bilo na dirki) je suvereno zmagal.

Dirka je štela tudi za Pokal Polanskih puklov, kjer sem v kategoriji nad 50 let osvojil 1. mesto. Mogoče se bom udeležil še ostalih treh, če je že enkrat tako, moram preveriti še koledar. S pokalom, nagradami za osvojena mesta in dobitkom z žrebanja, sem tako kar dodobra napolnil svoj ruzak. Ni kaj, teli polanci se res znajo it…

Rezultati

Rezultati za Pokal Polanskih puklov

Fotogalerija

Letos sem uspel najti čas za vzpon na Soriško planino, saj ta vikend ni bilo nobene dirke za PSLO. S klubskim kolegom Štefanom sva se zmenila, da jo na dirko mahneva kar od doma. Do Železnikov, kjer je štart je 25 km, kar je bilo ravno prav za ogrevanje.

Pričakovanja pred dirko so bila stopničke, kar mi je tudi uspelo. V hudo toplem (prevročem) dopoldnevu se je pričela dirka dokaj umirjeno – vse do pričetka prvega dela klanca, ki je peklensko strm. Smo videl kakšnega, ki se ga je del poti lotil tudi peš. Vse do vrha sva se borila midva s Štefanom. Poleg tega, da sva klubska kolega, sva namreč istokategornika in približno istih moči. Tokrat mu je uspelo priti na cilj nekaj metrov pred menoj, tretje mesto pa je prav tako zasedel bambijevec – Lado.

Rezultati

V enkratnem vremenu in odlični organizaciji je minulo nedeljo potekal že 5 maraton Alpe. To dvoje je verjetno tudi vplivalo na rekordno udeležbo tekmovalcev. Skoraj 700 se nas je zapodilo po trasi – za nekatere najlepšega in tudi najtežjega – maratona v Sloveniji.

Nekaj o sami dirki: Takoj, ko je karavana prečkala železniško progo na obrobju Kamnika je začelo leteti na polno, 45-55 km/h. Kljub temu je do Kanonirja v Kokri ostala združena kar velika skupina, ki se je začela trgati šele na serpentinah na Jezersko. Na poti proti Jezerkem vrhu sem spoznal, da noge tokrat ne funkcionirajo najbolje. To se je še bolj poznalo na vzponu proti Pavliču in kasneje na Črnivec, kjer sem se lani odpeljal moji skupini, tokrat pa sem jih spustil, da so se odpeljali počasi naprej. To je na koncu tudi odločilo da sta me dohitela dva konkurenta (za enega nisem niti vedel)  in sledil je neizbežni šprint v cilj.  Ker šprint ni moja odlika sem tako v boju za tretje mesto pristal na petem.  Kaj hočemo – drugič več sreče…

Rezultati

Vzpon na Mašun pred dobrim tednom sem tudi letos izpustil. Prvič zaradi Bambi gira (dolg krog čez Vršič), drugič pa zaradi napovedanega dežja.

Sem pa minuli vikend spet obiskal Vzpon na Kal in ubranil lansko zmago. To mi ni bilo težko saj je manjkal moj večni rival Bojan Ropret. Takoj naslednji dan (nedelja), pa sem se preiskusil na, menda najlepšem, kronometru Solkan. Državno prvenstvo je zmagal Jani Brajkovič, vožnjo na čas za rekreativce pa je zmagal Boštjan Dacar, član ŠD Bambi. Sam sem opravil povprečen nastop in v kategoriji zasedel 7. mesto. Za nameček sva s prijateljem Janezom prelep dan izkoristila do kraja in se po dirki “razpeljala” do doma – dobrih 110 km.

Sedaj pa aktivni počitek in priprava na Alpe maraton…

Letošnja Franja je bila spet v marsičem presežna, le rezultatsko zame ne. Skoraj 1900 nastopajočih na “ta dolgi franji” je fascinantno, prinese pa tudi še večjo konkurenco.

No, moje 169 mesto generalno in 11 v kategoriji niti ni tako slabo, zadovoljen pa vsekakor nisem. Delno sem za to kriv sam, nekaj pa je splet naključij. Vsekakor sem prvo napako naredil že na vzponu na vrhniški klanec, kjer sem bil absolutno preveč zadaj. Računal sem na to, da se bomo tudi tokrat na vrhu, ko gre cesta proti Logatcu, polovili – pa se nismo. Tako je prva skupina v Cerkno prišla s 3-minutno prednostjo, kar je neulovljivo.

V nadaljevanju sem se aktivno trudil s skupino kakih 15 kolesarjev vse do Vodic, kjer nas je ujela kaka stotnija z savskim vlakom na čelu. Kolesarji Save (elite) so imeli namreč nalogo “navleči” nekoga, pri tem pa so kot za šalo pobirali grupo za grupo pred seboj. Privlekli so tudi cel kup mojih konkurentov, ki sem jih že odpisal po vzponu na Kladje. Žal sem se uštel.

Tako velika skupina je pridrvela tudi v Ljubljano, kjer je cesta postala spolzka zaradi rahlega dežja, ki je začel padati. Padati pa so začeli tudi kolesarji, zato sem se preventivno raje umaknil iz borbe na čelu skupine. Tako ali tako sem že takrat vedel da med prve tri v kategoriji nikakor ne pridem več, zato je borba za pozicije v ospredju grupe postala nesmiselna.

Rezultati