Maj 22

DOS 2010 – reportaža

Za menoj je tretja udeležba na ultramaratonu DOS – RAS Extreme. Tokratna trasa je bila podaljšana za slabih 50 km (obvoz zaradi tekaškega Maratona treh src v Radencih). Tudi nasploh je bila letošnja dirka extremna v vseh ozirih – še najbolj kar se tiče vremenskih pogojev. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Moje fizične priprave na na letošnji DOS so potekale rutinsko, brez posebnosti, le dolga zima in hladna pomlad ni dajala najboljših možnosti za dolgotrajne kolesarske treninge.  Tako sem bil že v  pripravljalnem obdobju večkrat moker in prezebel – torej že »seznanjen« s posebnimi pogoji. To mi je kasneje še kako prišlo prav.

Sestavil sem ekipo dvakrat po tri člane, dva spremljevalna avta in zbral nekaj sponzorskih sredstev.  V logističnem  pogledu smo bili dobro pripravljeni, cilj pa je bil tudi jasen – zmaga v kategoriji 50 let plus.  V tej kategoriji nas je bilo prijavljenih 13, nekatere sem že poznal, nekaj pa je bilo neznank. Žreb štartnih številk mi je naklonil številko 53,  oziroma start z rampe ob 21:46.  Kake nervoze nisem občutil, le vreme, ki je bilo vseskozi kislo, mi je ustvarjalo nelagodne pomisleke pred obstoječo nalogo.

Sam start in prihod do prve kontrolne postaje v Šmarju je bila rutina. Dežja, razen nekaj kapljic, ni bilo, so pa bile ceste vseskozi mokre, kar je dalo vedeti, da smo lahko že naslednji trenutek premočeni.  Vseeno sem kar precej izboljšal lanski čas do prve kontrolne, pa tudi do druge v Novi Gorici sem  prišel dokaj hitro. Do prvih konkurentov sem si tu že ustvaril pol ure prednosti. Ta se je z vzponom na Predmejo še povečala. Nadaljevanje po dolini Soče je bilo do Trente brez posebnosti, potem pa je začel padati dež. Pri samem vzponu na Vršič me to niti ni tako motilo, je bil pa toliko bolj zato zahteven spust. Spust v dežju pomeni tudi otrple mišice in premraženost , zato smo se za pol ure ustavili v nekem lokalu v Kranjski gori, kjer sem se prvič v celoti preoblekel.  Nadaljevanje proti Jesenicam je postalo prijetnejše, dež je prenehal, v Tržiču pa je že posijalo sonce.

Kot običajno so me v bližini doma prišli bodrit prijatelji, tako ob cesti kot na kolesih, pa čeprav je letos GPS navigacija organizatorju popolnoma odpovedala in zato marsikdo ni vedel točno kaj se dogaja na progi in kje se kdo nahaja. No, postanek na Trati je bil planiran kot prejšnja leta in privoščil sem si dobrih pet minut oddiha in klepeta z številnimi navijači.

Na Črnivcu so me čakali topli makaroni z golažem, ki so mi sicer dobro teknili v ustih, manj pa v želodcu.  Ta mi je letošnji DOS vseskozi malo nagajal in mi povzročal skrbi. Vseskozi sem imel občutek, kot da me peče zgaga, zato sem kasneje določeno hrano popolnoma opustil. Noč se je spustila v Velenju, do Kamnice pri Mariboru, kjer sem imel namen opraviti krajši spanec, pa še približno 100 km. Tja smo prispeli okoli pol dveh zjutraj.

Po uri spanja smo nadaljevali. Vreme je bilo še vedno prijazno, je pa pričelo pihati čedalje močneje. Do 8 kontrolne postaje v Moravskih toplicah se ni zgodilo nič posebnega. Konkurenca je bila na varni razdalji, nekateri pa so tudi že odstopili. Potem pa je začel padati dež, ki ni nehal vse do Ribnice, kamor smo prispeli v ranem nedeljskem jutru. Vmes smo imeli še dva postanka za preoblačenje in natikanja vsemogočega nase. To so bili tudi trenutki, ko se je začela krhati tudi moja železna volja in sem se začel spraševati ali bom zmogel. V tem času je odstopil tudi moj prijatelj Grega, pri tem pa mi je nesebično posodil nekaj svojih kolesarskih oblačil – najbolj pa sem bil vesel goratex hlač. V njih sem končno ostal dlje časa kolikor toliko suh. Tudi stopala smo ovili v plastične vrečke in oblepili s trakom, saj je edino to zaleglo, da ni čofotalo v čevljih.

Zadnjih 200-300 km se mi je pojavila doslej neznana težava – bolečina v vratnih mišicah. Preprosto nisem mogel več normalno obdržati položaj glave. Verjetno je k temu doprineslo obupno vreme.  Ker so bili v tistem času v moji konkurenci le še štirje, pa še ti po nekaj ur zadaj, sem si z veseljem privoščil dodatno uro počitka. Medtem je dež prenehal, bolečine v vratnem predelu in pa pekoča stopala pa so se stopnjevala. K sreči do cilja ni bilo več daleč.

Na zadnjem vzponu, Kačjih ridah pred Postojno, me je pričakal sam direktor dirke Andrej Berginc, ki se mi je poklonil in me potem pospremil do cilja. Zares lepa in topla gesta prirediteljev. Na odru pa zmagoslaven dvig kolesa, objem članov ekipe in domačih, ter zdravica s šampanjcem…., vse to po dobrih 60 urah vrtenja pedal okoli Slovenije.

Potem smo se odpeljali domov, saj je bila razglasitev in podelitev nagrad šele ob pol osmih zvečer. Tja smo se seveda vrnili, podelitev pa je bila svečana kot se spodobi.

Zasedel sem 1. mesto v kategoriji in pa 12. mesto generalno.  Od 65 tekmovalcev je z nastopom zaključilo le 27, kar da vedeti, da je bil letošnji DOS res extremno težek. Moji uvrstitvi se moram seveda zahvaliti vsej moji ekipi (Jože, Brane, Stojan, Tomo, Vinko in Emil), vsem domačim, še posebno ženi Bernardi, kakor tudi sponzorjem, brez katerih tudi ne gre na takih projektih.

Rezultati

Fotogalerija

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !